Totally Spies Cyber Mission (PS5)

Pustolovska igra za PlayStation 5

Skrivnostna naloga za oboževalce risanke Totally Spies

Totally Spies: Cyber Mission je najnovejša igra, ki temelji na priljubljeni francoski risanki iz zgodnjih 2000-ih, v kateri spremljamo najstnice, ki opravljajo naloge vohunk v okviru skrivne agencije. Igra ponuja igranje v sodelovalnem načinu, pri katerem igralci nadzorujejo tri agentke – Sam, Clover in Alex – vsaka s svojimi edinstvenimi sposobnostmi. Priporočam jo predvsem tistim, ki želijo obujati nostalgične spomine na risanko, a za druge igralce bo verjetno razočaranje. Sama igra se lahko hitro začne zdeti ponavljajoča in okorna, predvsem če igrate sami.
Nove misije, stare junakinje in znane naprave

V igri Cyber Mission se Sam, Clover in Alex znajdejo na akademiji v Singapurju, vendar še vedno skrivaj opravljajo vohunske naloge. Igralec se tako pridruži njihovemu tajnemu življenju in uporablja posebne naprave vsake agentke: Sam lahko denimo z napravo zmede stražarje, Clover odklepa ključavnice in začasno zamrzne nasprotnike, Alex pa s posebnim škornjem brez težav stopa po mokrih površinah, ne da bi naredila hrupa. Misije so sestavljene iz več nalog, ki posnemajo dogodivščine iz risanke, toda prizorišča so precej splošna in ne prepričajo, da se igra dogaja v kateremkoli specifičnem kraju.
Dolgočasna grafika, slaba animacija in počasna igra

Grafika in animacije so eden najbolj razočarajočih vidikov igre – vse skupaj deluje kot ostanek iz obdobja konzole PlayStation 2. Modeli likov so togi, njihovi obrazi pa neskladno premikajo ustnice, zaradi česar so animacije videti lesene in nepristne. Pričakovala sem bolj živahno in bolj dodelano vizualno izkušnjo, ki bi ujela estetiko risanke, vendar sem ostala razočarana. Poleg tega igra deluje pri zgolj 30 slikah na sekundo, kar v letu 2024 že močno izstopa, saj bi lahko igralci pričakovali vsaj bolj tekoče prikazovanje na konzoli Nintendo Switch. Zvok pa je pravzaprav eden redkih pozitivnih vidikov igre, saj se glasovna igra vrača v stilu originala, z znanimi glasovi in zvoki iz risanke.
Dolgotrajne misije in zamudno upravljanje likov v solo načinu

Igra s svojim sodelovalnim načinom, kjer lahko vsak igralec nadzoruje enega izmed treh vohunskih likov, poskuša vnesti nekaj dinamike, vendar se pravi problem pojavi pri igranju v solo načinu. Igralci morajo sami premikati vsako od agentk posebej, saj ni možnosti, da bi liki nadzirali sami sebe. To pomeni, da je potrebno vsako nalogo opraviti trikrat – za vsak lik posebej – kar je zamudno in monotono. Prva različica igre po petnajstih letih žal ni tako zanimiva, da bi se igralec zares želel znova in znova vračati k nalogam. Igra prav tako ne ponuja globine ali novih vsebin za ponavljajoče igranje.
Primerjava s sorodnimi pustolovščinami iz risank

V primerjavi z drugimi igrami, kot je npr. Kim Possible, ki je bila podobno zasnovana na risanki, Totally Spies: Cyber Mission ne uspe zadovoljivo prenesti akcijskega in zabavnega tona risanke v igranje. Kim Possible igre so pogosto vključevale bolj tekoče bojevanje, izvirne uganke in hitrejši tempo, ki so poskrbeli, da je bila igra prijetna tudi za solo igralce. Cyber Mission pa je žal preveč statična in ponavljajoča, zaradi česar preprosto nima takšne privlačnosti, kot bi jo lahko imela. Tudi nekatere manj znane igre z isto osnovo, kot je Ben 10: Power Trip, so uspešnejše pri vključevanju sodelovalnega načina, saj nudijo bolj raznolike mehanike in privlačne scenarije.
Osebno razočaranje nad dolgočasnimi misijami in animacijami

Kot dolgoletna oboževalka risanke Totally Spies sem pričakovala, da bo Cyber Mission prinesla nekaj pristnega nostalgičnega vzdušja, a sem kmalu spoznala, da igra ni tisto, kar sem upala. Ko sem prvič začela igrati, sem se razveselila, da lahko prevzamem vlogo vseh treh agentk, vendar se je začetno navdušenje kmalu spremenilo v frustracijo, saj sem morala vsako nalogo opraviti trikrat. Tega si ne bi predstavljala kot način, ki ga bi uporabili v vohunski igri, in namesto občutka taktike ali napetosti, ki ga prinašajo druge igre v žanru, se je igra hitro spremenila v dolgočasno opravilo. Povrh vsega je bila grafika presenetljivo staromodna, kot da bi igra izšla v času, ko sem risanko gledala prvič.