The Thing Remastered (PS5)

Grozljiva igra za PlayStation 5

Napeta grozljivka za ljubitelje klasike in srhljivosti
The Thing: Remastered je prenovljena različica kultne grozljivke iz leta 2002, ki temelji na Carpenterjevem istoimenskem filmu iz leta 1982. Gre za tretjeosebno streljačino z močnim preživetvenim elementom, kjer se znajdeš v izolirani arktični bazi, okuženi z nezemeljskim bitjem, ki lahko posnema človeško obliko. Igra vključuje napet sistem zaupanja med soborci, premišljeno upravljanje ekipe in stalno paranojo glede tega, kdo je še človek in kdo ni. Ta igra je idealna za vse, ki imajo radi starošolsko grozljivost, mešanico akcije in taktičnega razmišljanja. Manj primerna pa je za tiste, ki iščejo sodobno igralsko udobje in vizualno razkošje novejših naslovov.

Okužba, izolacija in nezaupanje v brutalni zgodbi
Dogajanje se odvija neposredno po koncu filma The Thing, kjer prevzameš vlogo vojaškega poveljnika Blakea, poslanega v arktično raziskovalno postajo, da razišče, kaj se je zgodilo z ekipo. Ko Blake in njegova enota odkrijejo razdejanje, se kmalu izkaže, da nevarnost še ni mimo. Okužbe se širijo, člani ekipe izgubljajo razum, in nihče ni več varen. Eden najbolj napetih trenutkov zame je bil, ko je eden od mojih zaupanja vrednih in navidez zdravih tovarišev naenkrat eksplodiral v groteskno pošast s številnimi lovkami. Zgodba morda ni najbolj kompleksna, a vzdušje in tempo dogodkov poskrbita, da sem bila ves čas na trnih.

Najbolj me je prevzel občutek stalne paranoje
Grafično prenovljena različica se ne more primerjati z vizualnimi presežki današnjih naslovov, a atmosfera je izjemno učinkovita. Igra uporablja temne, utesnjene prostore, škripajoče zvoke in temačno osvetlitev, ki te ves čas drži v stanju pripravljenosti. Zvok je absolutni vrhunec te predelave – zlovešče melodije in oglušujoči kriki pošasti so mi večkrat pognali mravljince po hrbtu. Kar se tiče igranja, je kombinacija streljanja, zdravljenja tovarišev in upravljanja z zaupanjem zelo zanimiva, a tudi frustrirajoča, saj se člani ekipe lahko kar naenkrat zmešajo, ne glede na to, kako dobro skrbiš zanje. Tu bi si želela več nadzora ali vsaj malo bolj pregledne mehanike, saj sem včasih imela občutek, da igro bolj igra ona mene kot jaz njo.

Za končanje potrebnih več kot 10 ur paranoje
Za dokončanje glavne zgodbe sem potrebovala približno 11 ur, z nekaj dodatnimi urami za raziskovanje in poskuse ohranjanja celotne ekipe pri življenju. Igra nima večigralskega načina, kar je škoda, saj bi bilo sodelovalno preživetje s prijatelji v tej atmosferi res zanimivo. Brez sodelovalne možnosti sem jo igrala sama, v miru in temi, kar je morda celo pripomoglo k bolj intenzivni izkušnji. The Thing: Remastered je mogoče preigrati večkrat, če želiš preizkusiti različne taktike zaupanja ali videti, ali lahko ohraniš čim več članov ekipe pri življenju. Čeprav gre za prenovo igre iz leta 2002, je zaradi izboljšav v grafiki in stabilnosti še vedno precej aktualna in igralsko solidna.

Primerjava s Silent Hill in Resident Evil
Če primerjam to igro z bolj znanima grozljivkama, kot sta Silent Hill 2 in Resident Evil 4, lahko rečem, da ima The Thing: Remastered nekaj edinstvenih mehanik, kot je sistem zaupanja, ki ga omenjeni igri nimata. Vendar pa je igra manj dovršena pri nadzoru lika in tekočem igranju, kar se danes že pričakuje. Resident Evil 4 ponuja boljši sistem bojevanja in več raznolikosti, medtem ko Silent Hill premaga v atmosferi in psihološki globini. Kljub temu pa je igra edinstvena izkušnja, ki prinaša izjemen občutek osamljenosti in dvoma, kar jo ločuje od klasičnih zombi streljačin.

Ko ti zaupanja vredni kolega eksplodira pred očmi
Najbolj se mi je v spomin vtisnil trenutek, ko sem na varnem mestu zdravila enega izmed soborcev, mu dala orožje in zdravila, nato pa je nekaj trenutkov kasneje eksplodiral in me skoraj ubil. V tistem trenutku sem zamenjala taktični pristop – vsakemu sem dajala minimalno opreme, dokler nisem bila prepričana, da ni okužen. Igra me je naučila previdnosti, ampak tudi potrpežljivosti. Zahvaljujem se Konzolku za priložnost, da sem ponovno doživela to grozljivko v prenovljeni obliki. Čeprav sem uživala, bi si želela več nadzora nad zaupanjem likov in boljšo umetno pamet – včasih so moji soborci stali sredi strelskega obračuna kot kipci. Kar se tiče posebnosti, prenovljena različica vsebuje izboljšano osvetlitev, sodobnejši vmesnik in stabilnejše delovanje, kar je velik plus glede na zastarelo originalno izdajo. Ampak tudi v prenovi je ostal tisti starošolski občutek nepredvidljivosti, ki dela igro tako posebno – nikoli ne veš, kdo je še tvoj zaveznik in kdo bo v naslednji minuti postal pošast. Prav ta občutek nezaupanja je nekaj, kar danes v sodobnih igrah redko najdeš – in ravno zato mi je bila ta izkušnja tako posebna.