Nikoderiko The Magical World Directors Cut (PS5)

Barvita 2.5D pustolovščina z družinskim co-op poudarkom

Ta 2.5D pustolovščina stavi na udoben skok-tek ritem, minecart vožnje, podvodne odseke in občasne 3D odseke, ki presekajo klasičen tempo. Igralca preklapljata med Niko in Luno, dvema mangustama z dovolj energije, da se zaletita v pol otoka. Igra je zamešan koktajl nostalgičnih idej in sodobnih prijemov, ki ga priporočam vsem, ki radi igrajo v dvoje na kavču, oboževalcem Donkey Kong Country in Crash Bandicoot, ter mlajšim, ki potrebujejo prijaznejšo krivuljo učenja. Manj primerna je za tiste, ki iščejo ultra natančno, milimetrsko platformanje ali popolno tehniko na vsakem sistemu. Igram edicijo Director’s Cut, ki prinese dodatne stopnje, prenovljene svetove, več izzivov v težavnosti Hard, izboljšave igralnosti in vizualne nadgradnje, hkrati pa ohrani napredek iz osnovne različice; na osebnih računalnikih je igra izšla decembra 2024, Director’s Cut pa je kasneje prišel kot brezplačna posodobitev tudi na konzolah.

Lov na ukradeni artefakt, Baron Grimbald in vojska Cobring

Zgodba je preprosta, a dovolj prisrčna, da potegne naprej. Baron Grimbald, šef pohlepne korporacije Cobring, si prisvoji prastari artefakt in pretrese čarobni otok. Niko in Luna takrat potegneta svoje zlate gumbe poguma in se podata čez osem različnih svetov, med katerimi so zasnežene planote, čarobni gozd in slana globina izsušenega morja. Na poti nabirata zaklade, skrivnosti in ključke, za popestritev pa jima pomagajo živalski spremljevalci: Boaris divji prašič za stampedo, Todd orjaška krastača za visoke skoke, Oceanis morski konjiček za valove in Dino, ki dvigne tempo takoj, ko stopiš nanj. V enem izmed svetov sem opazila lepo zloženo sekvenco, kjer domiselno menjaš hrbtno zasledovanje z bočnim tekom, tako da najprej bežiš pred gmoto kamenja, nato pa jo v naslednjem kadru prehitiš in se zanihaš nad njo – tipičen primer, kako igra gradi tempo iz minute v minuto.

Najbolj izstopa glasba Davida Wisea in razgiban tempo

Najmočnejši vtis puščata razgiban tempo in glasba. Stopnje pogosto preklapljajo med počasnejšim raziskovanjem z mini ugankami in adrenalinskimi vložki, kot so minecart vožnje ali silhuetni odseki, kjer ozadje in svetloba delata večino estetike. Vse to drži skupaj zvočna kulisa Davida Wisea; melodije so tiste vrste, ki ti ostanejo v glavi in po dveh urah še vedno prigovarjajo, naj skočiš nazaj. Udarni tolkalski vzorci se lepo ujamejo z tribal vizualnim tonom, sinte pa v vodnih delih nežno valovijo v ozadju. V direktorjevi različici so vizualni poudarki bolj živi, prehodi bolj čisti, svetovi pa bogatejši s skrivnostmi in alternativnimi potmi – v praksi to pomeni več razlogov, da se vračaš v že obiskane nivoje. Na večjih sistemih vse deluje zelo gladko, medtem ko na Nintendovi ročni konzoli vizualno ostaja barvito in stabilno, a s kompromisi, ki jih opišem nižje.

Okoli sedem ur glavne poti, co-op je kavč, ne splet

Za glavno pot računaj približno sedem ur, z zmernimi obvozi je to okrog deset, za popoln pobeg in vse skrivnosti pa se lahko nabere do sedemnajst ur. To je ravno prav, da igra ne postane razvlečena, in dovolj, da se ti nekaj izzivov usede v prste. Večigralski način je zasnovan za dva igralca na istem zaslonu; spletne igre ni. V dvoje je igra živahnejša, ker se vloga pomočnika živali in okoljskih stikal lepo deli, vendar kamera včasih trmasto sledi le enemu igralcu in drugega agresivno teleportira bližje, kar občasno razbije ritem. Director’s Cut doda več težavnostnih možnosti in izzivov, zaradi česar je zanimivo preigravanje s posebnimi modifikatorji, a če iščeš neskončni endgame, ga tukaj ne boš našel.

Med Donkey Kong Country in Crash, a s svojo nežno dušo

Primerjava z Donkey Kong Country je neizogibna: občutek skoka, minecart ritmi, kanoni, celo N I K O črke, ki jih pobiraš po stopnjah; hkrati se v 3D odsekih opazi duh Crasha, ko bdiš nad likom iz zadnje kamere ali bežiš proti zaslonu. V tem pogledu igra ni revolucionarna in včasih bi si želela bolj izrazito identiteto pri šefih ali razporeditvi sovražnikov. A ker je ritem všečno sestavljen, glasba vrhunska in kooperacija dostopna, se to zapakira v topel, prijazen paket. Če si užival v Tropical Freeze ali v sodobnih poskusih obuditve starošolskih skakalnic, boš doma; če pa ti je bližje ultra preciznost v slogu Celeste in tekmovalne lestvice, boš tu pogrešal ostrino.

Nastop na Switchu, drobne nerodnosti kamere in hvaležen zaključek

Zdaj pa še bolj intimno o stvareh, ki so me pri opazovanju in preizkušanju mehanik najbolj zadele v živce in v srce. Najprej tehnično: na Nintendovi ročni konzoli se občuti kompromis. Igra tam cilja na približno trideset sličic na sekundo, kar postane očitno v zahtevnejših poznih skakalnih izzivih, nalagalni časi pa znajo na nekaterih stopnjah raztegniti potrpljenje; na drugih sistemih je izkušnja občutno bolj gladka. Camera v sodelovalnem načinu je še ena drobna zanka. Ne zumira vedno toliko, kot bi želela, in ker rada sledi le enemu, se drugi pogosto znajde v prisilni teleportaciji – to zna razbiti tisti prijeten flow, ko v dvoje valjata nivo in tekmujeta, kdo pobere več draguljev. Vse to niso dealbreakerji, so pa primeri, kjer bi naslednja posodobitev zlahka zasijala: bolj prilagodljiv pogled v co-opu, možnost ročnega zoom pritiska, boljša predpriprava nivojev, da se zmanjša nalagalni preskok, in nekaj dodatnih vizualnih znakov, ki podajo, kdaj se teren lomi pod nogami.

Po drugi strani igra večkrat zadene tisto otroško radovednost, ki mi pri platformarjih naredi dan. Živalski spremljevalci niso le kul prevozna sredstva, temveč so tudi pametne izkaznice ravni: Todd te prisili, da drugače razmišljaš o vertikali; Oceanis spremeni občutek teže v vodi; Boaris pa ima tisti prijeten momentum, ko s stampedom razbiješ vrsto sovražnikov kot domine. Šefi so veliki, lepo animirani in pogosto gradijo na enostavni, čisti ideji, ki jo postopno zasukajo – nič pretirano zahtevnega, a dovolj, da te nasmeje. Največji magnet je zame glasba. David Wise je še enkrat dokazal, da zna risati svetove z zvokom; eden od novih komadov v tej izdaji se zleze pod kožo že v prvih dvajsetih sekundah, ko se bas in tolkala ujameta s svetlečimi sintetizatorji.

Director’s Cut je kot celota dobrodošla nadgradnja: poleg novih stopenj in izzivov doda tudi več jezikovnih paketov in posodobitve glasovne igre, kar igro naredi še bolj prijazno za igralce, ki radi vključijo mlajše brate in sestre ali partnerja, ki se z žanrom šele spoznava. Če bi lahko še kaj dodala, bi to bil ustvarjalni način s časovnimi preizkusi in tedenskimi izzivi skupnosti, ter kontrolna možnost, da pri 3D odsekih ročno vklopiš širši kot kamere. Kljub pripombam je celoten paket razigran, topel in iskren. Na tem mestu se zahvaljujem Konzolku za podporo lokalni skupnosti igralcev in za to, da nas stalno opozarja na zanimive izdaje – takšne male, srčne igre bi sicer prelahko spolzele mimo radarja.

Tri točke za in proti, če se še odločaš

Za: razgiban tempo in presenečenja med 2D in 3D, odličen soundtrack, kooperacija na kavču, novi izzivi in skrivnosti v Director’s Cut. Proti: nekoliko mehkejša identiteta v primerjavi z navdihi, kratka dolžina glavne poti, tehnični kompromisi in nalagalni časi na Nintendovi ročni konzoli, ter trmasta kamera v sodelovalnem načinu. Če ti to ne greni življenja, te čaka barvit, prijeten izlet skozi osem svetov, ki ti precej pogosto nariše nasmeh in ti prišepne še en poskus za tisto skrivnost na levi poti.

Kaj je posebnega v Director’s Cut v primerjavi z bazo

V tej izdaji dobiš dodatne stopnje, prenovljene in razširjene postavitve v obstoječih svetovih, utrjene vizualne efekte, nove skrivnosti, več težavnostnih možnosti vključno z lažjim načinom za najmlajše ter težjim načinom z modifikatorji, posodobljene lokalizacije z novimi jeziki in dodatne glasovne posnetke. Vsebina je bila predstavljena kot brezplačna nadgradnja za obstoječe lastnike, zato se skupnost lahko vrne na otok brez novega pričetka, napredek iz osnovne različice pa se prenese naprej. Če si že prej končal osnovo, se splača vrniti zaradi svežega sveta z novim šefom in zaradi občutka, da je oblikovalski ton bolj samozavesten.