Gloomy Eyes (PS5)

Nova pustolovska igra za PlayStation 5

Atmosferična pustolovščina z dvema protagonistoma za ljubitelje pripovedi

Gloomy Eyes je igra v žanru avantura/puzzle, kjer igraš sam, a hkrati upravljaš dva lika – zombija Gloomy‑ja in deklico Neno. Igra je univerzum teme in svetlobe, kjer je svet brez sonca, mrtvi hodijo, živim pa sonce manjka. Priporočam jo tistim, ki želijo zaznati čustveno zgodbo, uživajo v lepi grafiki, ugankah in počasnem tempu. Ni primerna, če iščeš eksplozije, kompleksne akcijske sekvence ali visoko zahtevne izzive – tu ni intenzivne akcije, hitrega bojevanja, ampak premišljeno raziskovanje in izmenjevanje vlog obeh likov.

Zgodba, liki in tema brezlasja

Zgodba se začne s tem, da je sonce izginilo, tema prevzame svet, ljudje so prestrašeni in sovražijo zombije, zombiji pa so nastali iz izgube svetlobe. Gloomy je deček zombij, ki se bojuje z omejitvami – ne more biti na svetlobi, ker ga poškoduje, a ima sposobnosti, ki mu pomagajo, ko je tema. Nena je dekle iz sveta živih, ki svetlobo prenaša bolj svobodno – lahko hodi pod lučmi, aktivira stikala, premika zadeve, kar Gloomy‑ju ne uspe zaradi njegove narave. Njuna pot ju združi – skupaj se trudita najti način, da bi sonce spet zasijalo, premagati teme ter razrešiti sovraštvo med živimi in mrtvimi. V zgodbi se pojavijo tudi drugi liki (stražarji, ljudje, ki so prestrašeni, morda tudi antagonisti kot duhovnik ali nekdo, ki je preprečil vrnitev sonca) ter elementi, ki pokažejo, kako družba reagira na izgubo svetlobe in posledice.

Vizualna izkušnja in zvok, kar prevzame dušo

Grafika je ena izmed največjih prednosti igre. Svetovi so zgrajeni kot diorame, ročno oblikovani/pripravljeni prizori, ki jih lahko v nekaterih točkah obrneš, si jih ogledaš iz različnih zornih kotov, da najdeš skrivnosti in poti. Estetika je rahlo temna, pritlikana s svetlobnimi kontrasti – igra deluje skoraj kot animiran film, z melanholičnim čarom, včasih s pridihom gorečnosti.
Zvok, glasba in pripovedovalec (narrator) dodajo plast pripovedi – glas pripovedovalca je globok in vpelje v vzdušje, glasba spremlja prizore brez da bi prevzela; ambientalni zvoki (vetriči, šumenje, echo, stopinje) poudarjajo tišino, praznino ali odziv prostora in svetlobe. Tudi detajli, kot so efekti svetlobe in senc, odsevajo dobro delo umetnikov. Vendar, včasih kamera ali pogled v diorami ne pokaže dovolj dobro vseh poti ali elementov, kar lahko zavede igralca in povzroči frustracijo.

Kaj čakati po dolžini, ponovnih preigravah in večigralskih načinih

Igro sestavlja približno 14 poglavij, kar pomeni, da boš potreboval okoli 5 ur za osnovno prehod zgodbe (brez iskanja vseh skrivnosti, brez raziskovanja vsakega kotička).
Po koncu se ponuja možnost ponovno odigrati poglavja, iskati dodatne zbirke, skrivne poti, ter si ogledati diorame bolj natančno. Ni lokalnega ali spletičnega večigralskega načina – igra je zasnovana kot self‑coop, torej sam upravljaš oba lika in preklapljaš med njima.
Igra ni zasnovana za večkratne izide z drastično drugačnimi izidi, vendar obstaja dovolj motivacije, da se vrneš in si ogledaš, kar si morda spregledal.

Kje izstopa in kje izgublja – primerjava z drugimi

Če primerjam z igrami kot so Little Nightmares, Inside ali Limbo, Gloomy Eyes izstopa s svojo zgodbo, kombinacijo lika živega in mrtvega, in načinom, kako svetloba deluje kot ovira. Ni tako intenzivno grozljiva kot kakšen horror naslov, ni izredno težavna kot Inside, ampak je mešanica vizualne pripovedi in premišljenih ugank. V primerjavi s temi igrami ima morda manj inovacij v mehaniki, nekaj ponavljanja v ugankah, ter manj kompleksnosti, a večji poudarek na vzdušju in estetiki.

Osebna pot skozi temo, kaj me je navdihnilo in kaj bi boljša izvedba

Ko sem jo igrala, sem si vzela čas – ponoči, z lučjo izklopljeno, z dobrimi slušalkami –, in občutek je bil prav čaroben. Prizori, kjer se diaorama počasi obrača, odkrivaš senco, pot pod lučjo, itd., so bili trenutki, ko sem čutila, da igra ni samo “še ena uganka”, ampak zgodba, ki te vodi skozi občutke: izolacijo, merjenje tveganja med varnim in nevarnim, upanje. Spomnim se prizora, ko Nena mora aktivirati stikalo dalj od Gloomy‑ja, da izklopi luč, medtem ko Gloomy čaka v senci – tension je bila v tišini, v pričakovanju vsake korake, ne v napetem boju. Kaj mi ni bilo všeč: včasih sem obtičala ker nisem videla poti – kamera ni vedno omogočila, da bi rotirala dioramo toliko kot bi si želela ali videla zadaj. Prav tako so me motili trenutki, ko liki nekoliko “zlomijo” animacijo – npr. Gloomy se zatakne v objekt, čeprav ga pot vodi mimo. In stealth sekvence – niso slabe, a so relativno osnovne in enolične, ter sem si želela več variacij. Če bi karkoli spremenila: izboljšala bi preglednost kamere, dodala možnost večjega zooma ali premik pogleda v diorami, da bi lahko raziskala bolje; nekaj več raznolikosti v oblikovanju ugank, več presenečenj, več interakcij med likoma zunaj ugank – morda dialogov ali flashbackov, ki razkrijejo več njune preteklosti ali razmišljanj.

Veliko sem uživala, da se igra ni pretirano vleče, da ni preveč frustracijska, čeprav je na trenutke; da kombinacija svetlobe, teme in likov deluje in da me je atmosfera prav potegnila v zgodbo.

Hvala Konzolku, ker ste omogočili to izkušnjo.