A Plague Tale Collection (PS5)

Dve bratovski zgodbi v eni srhljivi srednjeveški zbirki
A Plague Tale Collection za PlayStation 5 vključuje dve izjemno čustveni akcijski pustolovščini – A Plague Tale: Innocence in njen nadaljevalni del, Requiem. Gre za tretjeosebno igro s poudarkom na prikritem gibanju, preživetju in močni pripovedi, ki se odvija v temačnem svetu 14. stoletja, med črno smrtjo in vojaškimi konflikti. Igra stavi na atmosfero, zgodbo in odnos med protagonistoma, Amicio in Hugom, ter jo obogati s strašljivo mehaniko, v kateri moramo premagovati ogromne jate podgan. Zbirka je idealna za vse, ki cenijo močne like, globoko zgodbo in unikatno vzdušje. Če ti je všeč The Last of Us, ampak si pripravljen pretrpeti več obupa in nihilizma, je to zate. Če pa si bolj za sproščeno igranje ali ne maraš počasnega tempa in skrivalnic, zna biti zadeva preveč naporna.

Amicia in Hugo – brat in sestra proti celemu svetu
Zgodba se začne z A Plague Tale: Innocence, kjer igramo Amicio, najstnico iz plemiške družine, ki mora skrbeti za svojega mlajšega brata Huga, potem ko se starši izgubijo v nemilosti inkvizicije. Hugo ima skrivnostno bolezen, povezano z nadnaravno kugo, ki se širi po deželi in iz zemlje kliče roje požrešnih podgan. Nadaljevanje Requiem še bolj poglobi to povezavo in ju popelje na še bolj brutalno in temno pot, polno izdaj, smrti in moralnih dilem. Spoznavata nove spremljevalce, od zvestih prijateljev do nevarnih prevarantov, ki pogosto prinesejo več škode kot koristi. V središču je vedno odnos med Amicio in Hugom – čustven, iskren in pogosto srce parajoč. Najbolj pretresljiv del zgodbe je trenutek, ko Amicia, izmučena in ranjena, doživi zlom in iz obrambe brata prestopi v brutalno maščevanje. Takrat se tudi igralec vpraša: koliko še zmorem?

Najlepša nočna mora s tisočimi rdečimi očmi
Grafično je Requiem naravnost čudovit – od sončnih polj in srednjeveških vasic do srhljivih temnic in uničenih mest, vsaka scena je kot umetniška slika. A prava zvezda so podgane – milijoni njih, ki se gibljejo kot tekočina, preplavijo mesta in te požrejo v trenutku, če te svetloba ne zaščiti. Zvok je prav tako izvrsten: od šepetov v temi, grozljivih stiskajočih zvokov podganjih rojev do nežnih tonov violine med redkimi mirnimi trenutki. Igralni mehaniki sta stealth in reševanje ugank s svetlobo, ognjem in alkimijo. Sčasoma postaneš mojstrica mešanja smrtonosnih zvarkov in upravljanja z okoljem, a boj je vedno zastrašujoč. Žal pa so klasične borbene sekvence še vedno najšibkejši del igre – borba iz neposredne bližine ni preveč tekoča in nasprotniki so pogosto nenavadno neodzivni. Ampak priznam, kadarkoli sem morala uporabiti svetilko, da sem ustvarila varno pot skozi morje podgan, sem si oddahnila kot da sem preživela grozljivko.

Skoraj 40 ur napetega igranja s srhljivim dodatkom
Za dokončanje obeh iger sem potrebovala okoli 35 do 40 ur, čeprav sem veliko časa porabila tudi za raziskovanje in iskanje vseh zbirateljskih predmetov. Stranske misije niso pogoste, a vsaka dodatna naloga odpre nove čustvene trenutke in razširi zgodbo. Ko končaš Requiem, se odklene New Game+ način, ki omogoča igranje z višjo težavnostjo in ohranjene nadgradnje, kar je odlično za vse, ki si želijo preizkusiti še drugo pot. V igri ni sodelovalnega načina ali večigralstva – gre za čisto enoigralsko izkušnjo, kar pa v tem primeru ni slabost, saj ti to omogoča popolno potopitev v odnos med Amicio in Hugom. Zbirka ostaja izredno aktualna tudi v letu 2025 – grafično prenovljena, tehnično izboljšana in optimizirana za PS5, z odpravo večjih hroščev iz izida Requiem.

Primerjava s The Last of Us je skoraj neizogibna
A Plague Tale Collection se pogosto primerja s The Last of Us – zaradi izjemnega fokusa na odnos dveh likov v svetu, ki se sesuva sam vase. Ampak tam, kjer je TLOU bolj akcijsko usmerjen, je Plague Tale veliko bolj taktičen, počasnejši in tematsko še bolj mračen. V primerjavi z drugimi prikritimi igrami, kot sta Hitman ali Dishonored, ima Plague Tale manj svobode in bolj linearen pristop, a veliko večjo emocionalno globino. In medtem ko igre, kot je Resident Evil, gradijo grozo z zombi pošastmi, tu ta groza prihaja iz občutka nemoči, ko te obkrožajo stvari, ki jih ne moreš ubiti – podgane, vojska, usoda. Na koncu gre za izkušnjo, ki ne stavi na izziv, ampak na občutek.

Prelepa, grozljiva in čustveno izčrpavajoča izkušnja
Ko sem končala Requiem, sem dejansko nekaj časa samo sedela pred televizorjem. Zbirka me je psihično izžela, a na najboljši možen način. Spomnim se trenutka, ko sem sredi noči, ob spremljavi vetra, hodila z Amicio skozi porušeno vasico – le jaz, Hugo in milijon podgan, ki so čakale, da ugasne svetilka. V trenutku, ko sem morala enega od sovražnikov s križem zavajati v past, ki sem jo nastavila z mesom in oljem, sem se zavedla, kako temna je ta igra – ne le vizualno, ampak moralno. Zelo sem se navezala na Amicio – ni tipična junakinja, ampak dekle, ki jo okoliščine silijo v nasilje, strah in pogum. Če bi kaj spremenila, bi dodala več svobode v reševanje ugank in manj prisiljenega boja. Ampak kot celota je zbirka izjemna. Hvala Konzolku za priložnost, da sem se spet spomnila, zakaj so zgodbe v igrah včasih močnejše kot v knjigah ali filmih. In še nekaj – čeprav sem igro igrala na PS5, so podgane še vedno povzročile mini srčni napad vsakič, ko sem jih slišala. Skratka – odlično. Grozljivo. Ne pozabi je nikoli.