Pocket Bravery (SWITCH)

B>Živahna borilna igra s poudarkom na enojnem igralcu

Pocket Bravery je indie borilna igra, ki jo močno navdihujejo klasične igre iz devetdesetih, a prinaša nekaj sodobnih prijemov. Njena edinstvena prodajna točka je bogat enojni igralni način, kar jo loči od večine drugih pretežno večigralskih borilnih iger. Zgodbeni način ponuja zanimivo pripoved in postopno uvajanje igralnih mehanik, zaradi česar je igra dostopna tudi tistim, ki niso izkušeni v tem žanru. Seveda pa vključuje tudi klasične načine, kot so arkadni način, preživetje in preizkušanje kombinacij udarcev. Kljub vsemu pa igra ni primerna za tiste, ki si želijo resne spletne izkušnje, saj je skupnost majhna in je težko najti naključne nasprotnike.

Preprost, a učinkovit zgodbeni način s shonen pridihom

Zgodba se osredotoča na Nuna, mladega borca, ki se je nekoč pridružil teroristični skupini The Pack, a ga kasneje prevzame krivda in jo zapusti. Posledično pristane v zaporu, kjer mu pomaga skrivnostni Lobo. Ta ga nauči uporabljati posebno energijo, imenovano Ichor, kar Nuna vodi na pot samoodkrivanja in boja proti The Pack. Čeprav je pripoved podana predvsem skozi statične prizore z besedilom, presenetljivo dobro deluje in ustvarja vzdušje, podobno shonen mangam. Igralec postopoma odkriva Nunojeve sposobnosti, kar je dober način za učenje igralnih mehanik. Kljub preprosti predstavitvi zgodba doseže svoj namen in poskrbi za dovolj motivacije, da želiš videti, kako se bo vse skupaj razpletlo.

Pisani retro vizuali in presenetljivo dobra mehanika

Grafično Pocket Bravery črpa navdih iz retro iger, a to stori na sodoben način. Animacije so tekoče, liki so izraziti, prizorišča pa so raznolika in barvita. Zvok je prav tako kakovosten – glasbena podlaga in zvočni učinki udarcev imajo pravo težo, kar še okrepi občutek moči pri napadih. Kar se tiče samega igranja, je presenetljivo poglobljeno, saj ima vsak lik edinstven nabor gibov in posebnih napadov. Poleg tega igra vključuje sistem Ichor, ki omogoča dodatno plast strategije pri bojevanju. Edina večja slabost je, da lahko v določenih situacijah hitro postane frustrirajoča, predvsem pri spopadih z več nasprotniki hkrati.

Zabavni načini igre, a spletna komponenta je mrtva

Igra ponuja obilico različnih načinov igranja. Arkadni način je klasičen in stopnjuje težavnost z vsako bitko, medtem ko način preživetja igralca postavi pred niz nasprotnikov brez obnove zdravja. Preizkus kombinacij omogoča vadbo zapletenih napadov, kar je koristno za tiste, ki želijo izboljšati svoje veščine. Na voljo je tudi zanimiv način Combo Factory, kjer lahko eksperimentiraš s kombinacijami udarcev. Med bolj nenavadnimi načini je Hot Pursuit, kjer igralec leti in se izogiba oviram, a ta del igre potrebuje še nekaj izboljšav. Na žalost pa je spletni način skoraj neuporaben, saj je zelo težko najti nasprotnike, razen če se pridružiš skupnostim na Discordu.

Primerjava z drugimi indie borilnimi igrami

V primerjavi z drugimi indie borilnimi igrami, kot sta Skullgirls ali Them's Fightin' Herds, se Pocket Bravery bolj osredotoča na enojnega igralca. Čeprav nima tako dodelane grafične podobe ali animacij kot Skullgirls, prinaša bolj strukturiran zgodbeni način in več vsebine za tiste, ki ne igrajo na spletu. Po občutku igranja je nekje med Street Fighter in King of Fighters, a z bolj dostopnim sistemom za novince. Na žalost ji manjka aktivna skupnost, ki bi omogočila dolgoročno večigralsko izkušnjo, kar je velik minus v žanru borilnih iger.

Nepričakovano težki boji in igranje v popolni osami

Čeprav sem v igri resnično uživala, me je nekaj stvari pošteno razjezilo. Ena največjih težav so situacije, ko se moraš boriti proti več nasprotnikom hkrati – to v 2D borilnih igrah skoraj nikoli ne deluje dobro. Pogosto sem ostala ujeta v nizu napadov brez možnosti za pobeg, kar je bilo izjemno frustrirajoče. Potem je tu še zadnji šef Hector, ki mi je povzročil več težav kot legendarni Akuma v Street Fighter. Vsakič ko sem mislila, da sem ga premagala, me je presenetil z novim brutalnim napadom. Vseeno pa sem igro z veseljem igrala dlje časa, saj ponuja veliko načinov igranja. Spletna izkušnja je na žalost popolnoma zatajila – kljub več poskusom nisem našla nobenega naključnega nasprotnika. To pomeni, da je edina realna možnost igranja proti prijateljem ali pa iskanje nasprotnikov prek Discorda. Pocket Bravery bi lahko bila odlična igra, če bi imela bolj uravnoteženo težavnost in aktivno večigralsko skupnost. Kljub tem pomanjkljivostim pa me je prepričala s svojo retro estetiko in zabavno mehaniko, zato jo bom zagotovo še kdaj zagnala. Konzolku hvala za možnost preizkusa!